Tag Archives: fitnes

Ko nisem pisal …

… se je marsikaj dogajalo. Dela sem imel čez glavo, pa tudi sedaj ne kaže prav veliko bolje. Kljub temu pa bom nekoliko več pisal, predvsem kakšen članek lahko pričakujete (ne takoj, ampak bo napisan dokaj kmalu).

Se oproščam, ker je blog povsem “zastarel”, saj pisal res nisem praktično nič, ampak, če se nečesa lotim, želim to opraviti čim prej, brez, da bi delal še 100 ostalih stvari poleg.

Treniral v tem tednu nisem, prav tako pa ne bom v naslednjem tednu. Ne zato, ker bi bil len (to zdaj že veste, da nisem), ampak se je bolečina rahlo ojačala, kar pa nikoli ni pretirano dober znak. Ultrazvok imam 3. junija, zato bom do takrat počival in se ukvarjal z drugimi stvarmi, ki pa mi bodo na nekoliko drugačen način pomagale na področju fitnesa.

Zdaj grem pa naprej delat …

Spomini na začetke

Danes sem povsem ponesreči našel zapisane treninge iz leta 2007. Takrat sem se nekako začel ukvarjat s fitnesom toliko, da sem tudi začel “resno” trenirat. Ko pogledam za nazaj kaj in kako sem treniral, se lahko le nasmejim. V tistem času namreč nisem imel razvite popolnoma nobene filozofije, praktičnega in teoretičnega znanja pa tudi nisem imel dovolj oz. nič. Vse opravljene treninge sem našel na spletu in čeprav sem jih malce priredil, to nekako ni bilo to. Niti vedel nisem zakaj sploh tako treniram – pač sem treniral, rezultati pa so bili kakršni so pač bili. Treniral sem še doma, z dvema palicama in parom enoročnih uteži. Sedaj je seveda vse drugače … v teh letih sem dobil veliko znanja, izkušenj, razvil svojo edinstveno filozofijo in na splošno zadeve bolje razumem.

Ko se takole spomnim kako je vse skupaj potekalo sem v bistvu vesel, da sem bil zmožen takšne improvizacije, da mi je omogočila dokaj nemoteno treniranje. Tudi trme in motivacije takrat ni manjkalo, pa čeprav trening doma vseeno ne omogoča takšne razsežnosti vaj (razen, če imaš fitnes doma, kar pa zaenkrat pri meni ne pride v poštev).

Spodaj imate napisan trening za en dan, ki sem ga imel v letu 2007., skupaj z datumom, imeni vaj, serijami, ponovitvami in dvignjenimi težami.

Pa še to … zaenkrat bolj redno pisanje na blog še ni možno, se pa trudim, da stvari čim prej uredim in se rešim velikega bremena.

9.9.2007 - RAME, BICEPS

VAJA 1: Dvig z ukrivljenim drogom pred sabo:
serija #1: 15x15kg
serija #2: 15×17,5kg
serija #3: 12×23,5kg
serija #4: 10x26kg

VAJA 2: Dvig rok lateralno:
serija #1: 15×5,5kg
serija #2: 12x8kg
serija #3: 12×9,5kg
serija #4: 10x12kg

VAJA 3: Dvig z dolgim drogom za glavo:
serija #1: 15x30kg
serija #2: 15×33,5kg
serija #3: 12x38kg
serija #4: 10x41kg

VAJA 4: Upogib komolca z ukrivljenim drogom:
serija #1: 15×23,5kg
serija #2: 12×27,5kg
serija #3: 10x32kg
serija #4: 8x35kg

VAJA 5: Izmenični upogib komolca:
serija #1: 15x8kg
serija #2: 12×9,5kg
serija #3: 10x12kg
serija #4: 8×14,5kg

VAJA 6: Upogib komolca z ukrivljenim drogom, nadprijem:
serija #1: 15×17,5kg
serija #2: 12x20kg
serija #3: 10×23,5kg
serija #4: 8x25kg

Ne, nisem pozabil na blog!

Seveda nisem pozabil na blog. Z “bloganjem” se ukvarjam že dosti več kot 5 let (sem že prej imel enega, ki pa je bil z drugačno tematiko), zato mi je to že prišlo v kri. Problem je v tem, da zaenkrat še vedno nimam časa redno pisat, kar sem že omenil v eni izmed zadnjih objav. Pri meni je namreč tako, da kadar si najdem delo, je to delo ponavadi zelo dolgotrajno in naporno, in tega pa potem sledi pomanjkanje časa, oziroma z drugimi besedami povedano – 24h dolg dan je premalo!

Zadnje tedne se ukvarjam predvsem z “razvijanjem” novega sistem funkcionalnega treninga z lastno težo. Zakaj? Ker, če se že nečesa lotim, želim imeti popolnoma svoj način treniranja, tako sem za uspehe zaslužen le in samo jaz, nihče drug. Zaenkrat mi stvar dobro uspeva, sistem je precej zapleten, v bistvu je ogromno nekega računanja in vključevanja vsega mojega znanja, ampak mislim, da se bo na koncu obrestovalo.

Torej, nekaj časa bo blog še sameval, potem pa se bom za vse “zgrešene” objave oddolžil s kakšnim novim člankom.

P.S. treningi potekajo po urniku in pričakovanjih.

Latinsko ali slovensko?

Ni treba biti preveč zagrizen fitneser, da veš, da se v “našem” krogu uporablja veliko tujk, predvsem takšnih, ki izvirajo iz latinščine. Pa ste se že kdaj vprašali, če je bolje uporabljat latinska imena in ne slovenska, ali pa je to le nekaj, s čimer želijo trenerji in fitnes entuzijasti pokazati, kako svoje področje poznajo, poleg tega pa izpasti “carji” v krogu svojih prijateljev?

Kaj je distenzija? Kaj pa mogoče humerus, sternocleidomastoideus ali pa venter? Cirkumdukcija? To so le primeri latinskih izrazov, ki se eni bolj, drugi pa manj uporabljajo kjerkoli je to pač potrebno. Še vseeno pa se pojavlja vprašanje, če so latinske besede boljše od slovenskih ali ne.

No ja, če vprašate mene, potem lahko povem, da je latinske izraze zelo praktično poznat. Če ne drugega, slednje poznajo recimo tudi v ZDA, pa čeprav je njihov jezik drugačen. Našega jezika tam namreč (razen priseljenci) ne govorijo, latinski jezik pa je jezik, ki je skupen tako zdravnikom, fizioterapevtom, trenerjem in ostalim, ki imajo kakorkoli opravlja s človeškim telesom, neodvisno od celine na kateri živijo. Torej je latinščina “anatomski” jezik in se uporablja po vsem svetu. To pa vsekakor ne pomeni, da izrazov v našem maternem jeziku ni potrebno poznat. Zakaj? Recimo, da je trener pravkar dobil stranko, ki jo zanima veliko stvari z njegovega področja. Ves čas sprašuje in sprašuje, vprašanjem kar ni videti konca. Trener se odloči, da mu bo zadeve pojasnil, ampak je že tako navajen uporabe latinskih izrazov, da se niti ne spomni, da bi zadeve prevedel v “domač” jezik. Stranka je radovedna, ker pa ne razume kaj ji njen trener sploh razlaga, ga povpraša po prevodih iz latinščine v slovenščino. To je eden izmed primerov, zakaj je tudi naše izraze zelo dobro poznat, sicer kaj hitro dobiš pojasnilo, da te itak nihče ne razume, pa lahko še tako dobro razložiš. O tem, da marsikoga mine ob tvojih razlagah pa niti ne bom govoril.

Zakaj pa je potem pomembna latinščina?

Podal bom primer iz lastnih izkušenj. Brat je trenutno poškodovan, zato se je odpravil k zdravniku. Po opravljeni magnetni resonanci je domov prinesel izvid, ki pa je bil seveda napisan v latinskem jeziku. Ker brat ve, da me anatomija in terminologija zelo zanimata, me je prosil za pomoč in prevod izvida v njemu razumljiv jezik. Na koncu sva celo ugotovila, da je poškodba hujša kot je sprva mislil, ampak on tega ni vedel, ker ni imel pojma kaj na izvidu sploh piše, dokler ni odšel k specialistu.
Enako je z mojimi izvidi z ultrazvoka, ki ga obiskujem prav tako zaradi poškodbe. Preden bi z zdravnikove strani izvedel kaj točno je narobe, bi se poškodba že skoraj pozdravila.

Iz napisanega lahko sklepamo, da tako latinska kot slovenska terminologija prideta zelo prav. Navedel sem le po en primer za vsak jezik, s čimer sem pojasnil in argumentiral moje mnenje, vendar je primerov še veliko več. Nenazadnje v marsikateri strokovni knjigi ni izrazov v slovenščini, ampak so le latinski, ne glede na to v katerem jeziku je knjiga sicer napisana. Zgodi pa se lahko, da pa nekoga zanima latinska terminologija, zato si verjetno tudi trener ne sme privoščit, da nebi vsaj osnove le-te poznal, sicer bo njegova stranka ostala brez tistega, po čemer sprašuje, to pa pomeni nezadovoljstvo, čeprav to ni primaren cilj prihoda k trenerju.

Poročila s treningov zaenkrat le začasno

Kot ste verjetno opazili, zadnje mesece izredno malo pišem na blog. Zakaj? Razlog je popolnoma enostaven – polno sem zaposlen in nikakor ne najdem časa, da bi zase kaj konkretnega storil, kaj šele, da bi pisal na blog. Zato sem se odločil, da dokler ta “napad” dela ne pojenja, poročila s treningov ne bodo več vsakič, ampak le občasno, kadar bo kaj pomembnega ali posebnega za poudarit. To ne pomeni, da poročil ne bo več, bodo pa zaenkrat nekoliko manjkrat na “sporedu” kot so bili do sedaj.

Oproščam se za neažurnost in prosim za razumevanje. Obljubim, da bo potem, ko s stvarmi opravim, blog veliko bolj dejaven.

#44 Trening z utežmi

Tokrat ni bilo takšne sreče, da bi bil na treningu sam, kljub temu pa ni bilo nikakršnih ovir, ki bi mi onemogočale izvedbo treninga. Danes bo poročilo precej kratko, razlog je zopet ogromno dela, kateremu pa kar ni videti konca.

Z včerajšnjim treningom sem zaključil minicikel, katerega sem pravzaprav po večih mesecih edinega speljal do konca, odkar sem se poškodoval. Poškodba je namreč vplivala na izvedbo in izbor vaj, zato sem bil tudi na sredini minicikla prekinit z nekaterimi vajami in jih nadomestiti z drugimi. Ni pa to tako kritična zadeva, da bi se mi zaradi tega performans poslabšal.

Med poškodbo sem najbolj napredoval v počepu, ki ga seveda ne delam vsak teden oz. mesec, opazi pa se, da sodeluje praktično vsa človeška muskulatura, pri teh vajah pa je napredek vedno hitrejši. Po utežeh me je čakal rahel tek.

Dolžina treninga: 45 minut
Povprečen srčni utrip: 143bpm

#43 Trening z utežmi

Ker v četrtek nisem imel prevoza do fitnesa, mi ni preostalo drugega, kot, da grem na trening v petek (včeraj). Torej to je tudi ta razlog, zakaj včeraj ni bilo opaziti poročila s treninga.

Kot sem že večkrat omenil in napisal mi je največji užitek trenirat takrat, ko v fitnesu ni nikogar. Včerajšnji dan ni bil izjema, kjer sem poleg mojega prijatelja, treniral le še jaz. Zakaj? Nimam pojma, ampak predvidevam, da so ljudje že “lepi” za poletje, zato “nimajo” več razloga, da bi se ukvarjali s fitnesom.

Potek treninga je bil po pričakovanjih, zgodilo pa se je, da se mi niti enkrat ni bilo treba prilagodit neki drugi vadeči osebi, kar je še ena pozitivna stvar treninga takrat, ko okrog tebe ni nikogar. To pa za seboj “potegne” še “slabo” zadevo, ki pa je, da se ne morem upret treningu brez daljših pavz, iz tega pa sledi še večja utrujenost, kot pa je prisotna sicer. Proti tem seveda nimam nič (drugače tako nebi treniral), vsekakor pa si v tem primeru želim vse prej kot nadalje trenirat :) .

Teže sem rahlo povečal, poudarek pa je na besedi “rahlo”, ker za polovico manjša poškodba še ne pomeni popolna sanacija le-te. Do tega bo še preteklo nekaj mesecev, veselim pa se dneva, ko bom treniral zunaj na soncu, kar zame predstavlja neke vrste svobodo, ker nisi omejen s prostorom, z nekaj improvizacije pa tudi s pripomočki ne.

Treningu z utežmi je sledil še zmeren tek pri ravno tako zmernem tempu in srčnemu utripu.

Dolžina treninga: 45 minut
Povprečen srčni utrip: 152bpm

#42 Trening z utežmi

Pa je še en trening za mano. Če gledam na splošno, mi je šlo veliko bolje kot ponavadi, kar pripisujem dokaj dobrim novicam na ultrazvoku.

Še bolje pa je bilo to, da sem bil od začetka pa vse do konca treninga popolnoma sam v fitnesu. Počutil sem se kot doma, brez, da bi me kdorkoli motil. To pomeni, da sem si vse kar sem potreboval za trening pripravil vnaprej, tako kasneje nisem nepotrebno zapravljal časa.

Kot omenjeno že v uvodu, sem trening izpeljal veliko bolje kot sicer. Tukaj imam predvsem v mislih dvignjene teže, ki so napredovale pri skoraj vseh vajah, pa tudi utrujen nisem bil toliko. Popolnoma možno je, da je bil ravno “moj dan”, ampak to tako in tako ni važno … samo, da je šlo vse po načrtih. Za spremembo sem ob koncu tekel v rahel klanec in ne kolesaril na spinnerju.

Poročilo je krajše, ker me čaka še ogromno dela, zato upam, da bo kmalu prišel dan, ko ne bom vedel kaj bi sam s sabo (zaradi dolgčasa) :) .

Dolžina treninga: 45 minut
Povprečen srčni utrip: 146bpm

Ultrazvok drugič

Že nekaj tednov sem omenjal tale ultrazvok. V bistvu sem ga že komaj čakal, ker sem res želel vedeti na čem sploh sem in kaj lahko delam ter kaj ne.

Na pregled sem šel bolj slabe volje, ker sem predvideval, da bo zadeva še vedno tako obsežna kot je bila. K sreči sem se zmotil! Seveda poškodba še vedno ni popolnoma sanirana, imam pa zagotovo več motivacije za naprej, pa še nekoliko bolj previden bom pri treningih, da bo šla stvar čim hitreje na bolje.

Torej, kako obsežna je poškodba po treh mesecih od prvega pregleda? Ko sem bil prvič na ultrazvoku je bila poškodba razširjena na 2,6 x 1,4cm. Danes pa je bil obseg 1,5 x 0,6cm. Torej, lahko bi rekli, da se je v treh mesecih poškodba sanirala za približno polovico. Po tem lahko sklepam, da bo potrebnih še nadaljnjih 3 mesece, ampak upam, da bo prej.

Treningi bodo potekali približno enako kot do sedaj, nekoliko manj poudarka pa bo na pektoralnih mišicah, saj imam slednje poškodovane.

#41 Trening z utežmi

Cel dan me ni bilo doma, zato se je pisanje poročila premaknilo na večerno uro.

Včeraj je bil trening precej naporen, tako kot vsak drug, kljub temu pa se mi ni zdelo, da bi bil tako utrujen kot ponavadi. To dejansko tudi nisem bil, kar pa ne pomeni, da je bil zaradi tega srčni utrip kaj nižji. V bistvu je bilo povprečje precej nad skupnim povprečjem.

Ker se nekaterim ne ljubi prestavit v drugo sobo (fitnes ima namreč več sob), kjer bi lahko izvajali enake vaje kot so jih sicer, sem se moral sproti prilagajat enemu, drugemu, itd. Pa ne, da bi pustil, da me drugi “odrivajo” in prostora kjer treniram, ampak, kot ste verjetno ugotovili iz vseh mojih člankov in izjav, izjemno ne maram predolgih pavz med treningom – torej mi na voljo ostanejo tri možnosti: ali čakam v nedogled, da se mi oseba premakne, ali osebo lastnoročno prestavim v drugo sobo, kjer je bilo popolnoma prosto, ali pa prilagodim svoje vaje. Odločil sem se za slednje, kar pa je bila po mojem kar pametna ideja.

Če potegnem črto je bil trening super, potekal je brez kakšnih večjih težav, poleg tega tudi bolečin v pektoralni mišici ni bilo takšnih, kot so bile do sedaj največkrat.

Pa še ena izjava … nekdo je delal potisk na napravi in se hvalil, da potisne celih 250kg. Kaj naj bi bilo tukaj “čudnega”? NIKOLI SE NE HVALI KOLIKO POTISNEŠ Z NOGAMI, ČE VEŠ, DA PROSTEGA POČEPA NISI SPOSOBEN TEHNIČNO PRAVILNO IZVESTI, KAJ ŠELE Z VSAJ POLOVICO BREMENA, POTISNJENEGA NA NAPRAVI.

Dolžina treninga: 45 minut
Povprečen srčni utrip: 152bpm